‏ John 20

Jezus živi

(Matej 28,1-8; Marko 16,1-8; Luka 24,1-12)

1Zgodaj zjutraj prvega dne po soboti, ko je bila še tema, je šla Marija Magdalena h grobu. Ko je videla, da je kamen odvaljen od groba, 2je tekla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil. Razburjena jima je pripovedovala: “Gospoda so odnesli iz groba in ne vemo kam.” 3Potem sta Peter in drugi učenec pohitela h grobu. 4Skupaj sta krenila, toda drugi učenec je bil hitrejši od Petra in je prišel prvi h grobu. 5Ne da bi vstopil, je pogledal v grob in videl platnene prte, ki so ležali tam. 6Potem je prišel tudi Simon Peter. Vstopil je v grob in je prav tako videl platnene prte 7in prt, ki je pokrival Jezusovo glavo. Ta je ležal zložen ob strani. 8Zdaj je vstopil tudi drugi učenec, ki je prispel prvi, v grobno votlino. Ozrl se je okrog sebe in zdaj je verjel, da je Jezus vstal od mrtvih. ▼

▼V izvirniku: Tedaj stopi noter tudi drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu in vidi to in veruje.

9Do tega trenutka namreč še niso razumeli mesta v Svetem pismu, kjer piše, da bo Jezus vstal od mrtvih. 10Učenci so zapustili grob ter so se vrnili v Jeruzalem.

Jezus sreča Marijo Magdaleno

(Matej 28,9-10; Marko 16,9-11)

11Medtem se je vrnila tudi Marija in je vsa žalostna stala pri grobu. Jokala je in gledala v votlino 12ter je naenkrat zagledala dva angela oblečena v bele obleke, ki sta sedela tam, kjer je ležal Jezus: eden pri glavi, drugi pa pri nogah. 13“Zakaj jokaš?” sta vprašala angela. “Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga odnesli,” je odgovorila Marija Magdalena. 14Ko se je Marija obrnila, je videla Jezusa, ki je stal pred njo. Toda ni ga prepoznala. 15“Zakaj jokaš?” jo je vprašal. “Koga iščeš?” Marija je imela Jezusa za vrtnarja in zato je vprašala: “Ali si ga ti vzel? Povej mi, kam si ga odnesel. Šla bom ponj.” 16“Marija!” je zdaj rekel Jezus. Zdrznila se je in ga prepoznala. “Rabuni!” je zaklicala. (Po hebrejsko to pomeni: “Moj učitelj”).

17“Ne dotikaj se me!” je dejal, “kajti nisem se še vrnil k svojemu Očetu. Pojdi in poišči moje brate in jim povej, da grem k svojemu Očetu in k vašemu Očetu, k svojemu Bogu in k vašemu Bogu.” 18Marija Magdalena je zdaj tekla k učencem in jim povedala: “Gospoda sem videla!” Povedala jim je vse, kar ji je rekel Jezus.

Jezus se pokaže učencem

(Matej 28,16-20; Marko 16,14-18; Luka 24,36-49)

19Tega nedeljskega večera so bili vsi učenci skupaj. Iz strahu pred Judi so skrbno zaprli vrata. Naenkrat je bil Jezus pri njih. Stopil je v sredo mednje in jih pozdravil: “Mir bodi z vami!” 20Potem jim je pokazal rane na rokah in na strani. Ko so učenci videli svojega Gospoda, so se zelo razveselili. 21Jezus jim je znova dejal: “Mir bodi z vami! Kot je Oče mene poslal na ta svet, tako pošiljam jaz vas.” 22Potem je dihnil vanje in jim dejal: “Sprejmite Svetega Duha! 23Komur odpustite greh, temu bo odpuščeno, komur pa ne odpustite, mu ne bo odpuščeno.”

24Tomaž, eden izmed dvanajsterih učencev, ki so ga imenovali tudi Dvojček, ni bil tukaj, ko se je vse to zgodilo. 25Zato so mu pripovedovali: “Videli smo Gospoda!” On pa je dvomil v to in je dejal: “Verjel bom šele, ko bom videl njegove prebodene roke. S svojimi prsti jih hočem otipati in roko hočem položiti v rano na njegovi strani. Prej vsega tega ne verjamem.”

26Čez osem dni so se učenci spet sestali. Tokrat je bil tudi Tomaž med njimi. Čeprav so spet zaprli vrata, je Jezus naenkrat stal v njihovi sredi ter jih pozdravil: “Mir bodi z vami!” 27Potem se je obrnil k Tomažu: “Položi prst v moje prebodene roke! Daj mi roko in jo položi v zaraslino na moji strani! Ne dvomi več, ampak veruj!” 28Tomaž je odgovoril: “Moj Gospod in moj Bog!” 29Jezus pa mu je rekel: “Veruješ, ker si me videl. Kako srečni so lahko šele tisti, ki ne vidijo, pa vendar verujejo.”

Namen te knjige

30Učenci so doživeli še mnoge druge Jezusove čudeže, ki niso opisani v tej knjigi. 31Tisti pa, ki so tukaj našteti, so napisani zato, da bi verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin in da imate po veri vanj večno življenje.